Razglednice

V moji glavi podoba. Žari. Blisk čez nočno nebo. In še eden. Širi se kot severni sij v polarnem mrazu. In še eden. Razglednice mojih potovanj. Postaje. Sopotniki.

Tinka — popotnica, fotografinja, mati, ženska, vsaka ženska — niza žive prizorne podobe: z njo občudujemo razgled v Nepalu, doživimo rop v Venezueli, kramljamo z Iranko, prisluhnemo prepiru v londonski podzemni železnici, pokukamo čez zid v Palestino, hodimo po kitajskem zidu… v vmesnih monologih pa razmišljamo o priučenem strahu pred drugačnostjo in o intimnejšem strahu, ki muči sodobne ljudi pred spanjem.

Kot protiutež Tinkinim razglednicam stoji zgodovinska vertikala belega prilaščanja sveta v parodičnih prizorih Osvajalca in njegovega Oproda, kjer se skozi zgodovinske reference (Kolumb, Cortés, Hitler in drugi) priplavamo do današnjih marionetnih politikov in novih kolonializmov. Zadnji gradnik mozaične strukture so monologi (sicer nemih) prič (ne)človeških dejanj: Orlovo pero z izkušnjo ameriških staroselcev, Drevo s kambodžanskih polj smrti, Nafta z Bližnjega vzhoda, Stari most iz Bosne in Hercegovine ter Kamera, ki — tukaj in zdaj — sprašuje o odgovornosti in moči. Posameznika in umetnika.

Prevodi: angleščina, nemščina (odlomek). Nagrade: Grumova nagrada za najboljše dramsko besedilo, 2017.

Uprizoritve: 12. 4. 2017, Mala scena, SNG Drama Ljubljana · 10. 2. 2022, Radio Slovenija (Ars) · 24. 3. 2022, SVŠGUGL.